Delala sem v okolju, kjer je bil alkohol nekaj običajnega. Družba me je hitro sprejela medse. In pot alkoholizma se je začela. Tudi po rojstvu svojega sina nisem nehala piti, dokler me ni izdalo zdravje. Vse me je pripeljalo do močnih psihičnih in finančnih stisk. A življenje mi ni obrnilo hrbta, na pot mi je poslalo osebe, ki so mi pokazale pot, na katero sem morala stopiti. Če ne bi bilo njihove vztrajnosti, potrpljenja, ljubezni in moči, bi potonila še globlje v brezno omame in nemoči. Ko so mi te osebe vsaj malo spremenili življenje, vendar je bil to samo začetek in prvi korak na poti moje ozdravitve. Še vedno so tu stiske in včasih občutki nemoči, vendar so tudi iste osebe, ki mi ne pustijo pasti in z mano stopajo na moji poti ozdravitve, in sem neizmerno in večno HVALEŽNA za iskreno pomoč. Vztrajno delam korake, in sedaj imam bolj polno in srečnejše življenje. Zavedam se, da je moja terapevtska skupina ključnega pomena, da se lahko spreminjam in rastem in da ne zaidem v napačno pot. Preden sem prišla do svoje terapevtke, sem tudi drugje iskala pomoč, vendar enostavno ni bilo volje, da mi pomagajo. Dokler nisem srečala ga. Brede ni bilo upanja zame. Dolgo sva se igrali igre sprenevedanja, no vsaj jaz. Vendar so počasi padale moje obrambe. S svojim plemenitim srcem in vztrajnostjo je počasi rušila moje zidove Nisem imela druge izbire, kakor da začnem stopati po poti sprememb v boljše življenje. Kar je bila v bistvu tudi moja globoka želja in ta želja se mi počasi uresničuje.

~S~

Najina pot zdravljenja se je začela pred 16 leti. Ne misliva opisovati kako je bilo, saj je povsod hudo nekje bolj, nekje manj. Vendar pa bi se kot dolgoletna člana, bolj osredotočila na najino dolgoletno druženje s člani, v začetku kot KZA in pozneje prehod v Društvo “Abstinent”, kjer oba veliko sodelujeva kot prostovoljca v programu že 11 leto. Ker sva že prav kmalu ugotovila, da vzdrževanje abstinence ni dovolj, sva začela poleg tedenskega prihajanja na srečanje skupine s terapevtko ga. Bredo, udeleževati raznih srečanj drugih KZA in ostalih aktivnosti. Na tedenskem druženju, smo obravnavali teme, ki smo se jih prej vsi nehote izogibali. To so predvsem odnosi v družini. Veliko tega sva dobila od terapevtke ga. Brede, ki nas je nekje usmerjala in pa tudi od starejših članov z izkušnjami. Sedaj po tolikih letih midva z veseljem dajeva znanje in izkušnje naprej, tistim, ki se šele vključujejo. In tako je tudi prav, saj sva bila tudi midva deležna vse podpore terapevtke in članov. Aktivno pa že kar nekaj let sodelujeva tudi kot prostovoljca v delovanju našega društva.

~Andreja in Lojze~

Pred štirimi leti se je naša družina znašla v hudi stiski. Bili smo praktično na dnu. Hvala bogu, da nam je na pot stopilo društvo in nam s pomočjo terapevtke pomagalo pri okrevanju. Člani društva so kot ogledalo vsakemu. Iz zgodb sotrpinov se lahko veliko dobrega naučiš. Pomagamo si med sabo in se spodbujamo.

~Vesna~