Razmišljanje članice Društva ABSTINENT ob svetovnem dnevu duševnega zdravja
Objavljamo razmišljanje naše članice, ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra. Letošnje leto je razglašeno za slovensko leto duševnega zdravja. Med duševne motnje štejemo tudi odvisnost od alkohola, za katero so značilne nevrobiološke spremembe v možganih ter močna potreba po pitju alkohola. Gre za kronično motnjo, ki jo povzroča prekomerno in kompulzivno uživanje alkohola, kar vodi do fizične ali psihološke odvisnosti. Zato je nujno, da, ko govorimo o duševnem zdravju, ne pozabimo tudi na alkoholizem in njegove uničujoče posledice za posameznika, družino, družbo.
»V tvoji besedi je pomoč. Odkrit pogovor lahko reši življenje.« (NIJZ, Svetovni dan duševnega zdravja, 10.10.2023).
Spomnim se dneva, ko sem prišla z bolnišničnega zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola. Nisem vedela kam in kako naprej, kdo sem in kaj bom zdaj s svojim življenjem. Želja po tem, da spet najdem samo sebe, je bila neizmerna. Vse življenje sem hrepenela po notranjem miru, po tisti ljubeči tišini. Nisem vedela kje iskati, do tega trenutka – dan, ko sem prišla iz bolnišnice. Kar nekaj dni po zdravljenju sem namenila počivanju. Preplavljali so me občutki hvaležnosti in neverjetnega olajšanja. Čutila sem mir v sebi, ni več pekla odvisnosti. Končno sem lahko zadihala in začela sestavljati koščke svojega življenja. Kljub kaosu, ki je takrat vladal v mojih mislih in zmedenosti zaradi doživljanja čustev, ki jih takrat nisem bila sposobna opredeliti, sem verjela, da bo zdaj vse dobro. Čutila sem mir v duši, čutila sem, da sem končno na pravi poti.
Minili sta dve leti abstinence in resnično iz srca sem hvaležna za dan, ko sem stopila v Društvo Abstinent. Začela sem spoznavati, kako pomembna je t.i. »tretja faza« zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola in spoznala, da je to pot, po kateri želim nadaljevati vse svoje življenje. Vsak dan posebej se zahvalim za zdrav um, ki ga nikakor ne jemljem več za samoumevno. Nekaj časa nazaj sem doživela psihični zlom in pristala na PK, na zaprtem oddelku. Vsega se živo spominjam, bila sem človek brez kakršne koli možnosti, da odločam o sebi, o svojem življenju. Bila sem ujetnik v lastnem telesu. Srčno si želim, da bi se v družbi razširilo vsesplošno zavedanje o tem, kako pomembna je skrb za duševno zdravje. Meni je, na žalost, šele bolezen odprla oči.
Vsak človek ima notranje demone s katerimi se bori. Vse prevečkrat ti demoni premagajo zdrav človeški razum. Stiske so mnogokrat prehude in v današnjem svetu, ko je vse usmerjeno k hitremu tempu življenja, ubiramo bližnjice ravno pri boljšemu psihičnem, duševnemu počutju. Zavedamo se, kako pomembna je prva pomoč pri fizičnih poškodbah telesa, kaj pa prva pomoč človeku, ki je v duševni stiski?! V marsikaterih primerih, raje pogledamo stran, kot da bi takemu človeku nudili pomoč, bodisi ker ne znamo ali pa se enostavno ne želimo ukvarjati s tem. Velikokrat je dovolj le, da poslušamo, ena beseda, en objem… tudi s tem lahko rešujemo življenja. Spomnim se stisk, ki sem jih doživljala že kot otrok, potem v odnosu z bivšim partnerjem in potem kot mamica. Ko bi le imela ob sebi nekoga, ki bi me znal na pravi način »prebuditi« in usmeriti. Stisko sem reševala z alkoholom, bilo je najhitrejše in najlažje a na dolgi rok zelo usodno. Odvisnost od alkohola mi je vzela vse, mojo sposobnost razumskega odločanja, moja čustva, moje dostojanstvo, celo mojo željo do življenja. Počasi je uničevala mojo dušo. Zdaj vem kako izgleda pekel in ne želim si več vrniti tja.
Na Svetovni dan duševnega zdravja, deseti oktober, sem si nadela zeleno pentljo v znak podpore vsem posameznikom in institucijam, ki si prizadevajo za duševno zdravje ljudi. Ne mine dan, ko nebi pomislila na hvaležnost, ki jo čutim do Vas ljudi, ki verjamete v Nas, ne glede na to, v kakšnem psihofizičnem stanju smo. Verjamete v Nas, zavedate se, da smo ljudje in da smo vredni živeti. S tem nam dajete moč, ki jo potrebujemo, da ponovno zgradimo lastno hrbtenico in ponotranjimo vse dobro. Upam in želim si, da bo v prihodnosti ozaveščenost o navedeni problematiki v družbi vse večja. Neverjetno je, kako pravi pristop k človeku v stiski dela čudeže, prava beseda ob pravem času dela tektonske premike v srcih. Zato hvala, da ste! Največja zahvala pa še posebej moji zlati mami, terapevtki in seveda moji hčerkici, ki mi je dala ogromno moči in mi je še vedno tista nasvetlejša zvezda na nebu. Upam, da bom z raziskovanjem sebe, s skrbjo za svoje duševno zdravje in čuječnostjo tudi jaz vsaj malo prispevala k »boljšemu jutri«.
Obrnimo se vase, upočasnimo tempo življenja, začnimo srbeti za svoje duševno in fizično zdravje, naučimo se prepoznavati ljudi v stiskah, naučimo se uporabljati prave besede, prave geste, podpirajmo Stroko, da dobi večjo moč na vseh področjih za dobro ljudi, spoštujmo se, bodimo sočutni, bodimo človeški!”
