Izkušnje, ki govorijo

V sodelovanju s Fakulteto za socialno delo, Univerze v Ljubljani, je nastala razstava Izkušnje, ki govorijo – Umetnost, ki odpira prostor za razumevanje in podporo.
Razstava je nastala v sodelovanju študentk in študentov fakultete ter članov Društva ABSTINENT, skozi pogovor o lastnih življenjskih izkušnjah članov, ki jih je zaznamovalo prekomerno pitje alkohola. Dela so nastala v procesu ustvarjalnega izražanja skozi poezijo, prozo, risbo ter druge umetniške oblike.
Spremne besede k razstavi: “Vsako delo nosi del osebne izkušnje – izkušnje stiske, odnosa, podpore, izgube, vztrajanja in okrevanja. razstava odpira prostor za razumevanje kompleksnosti življenjskih situacij, ki ne zaznamujejo le posameznice ali posameznika, temveč tudi njene oziroma njegove bližnje.”
Na razstavi niso zgolj umetniški izdelki, temveč zgodbe, ki vabilo k poslušanju, razumevanju in spoštovanju. Razstava je opomnik, da okrevanje ni pot posameznice ali posameznika samega, temveč proces, v katerem pomembno mesto nosijo predvsem odnosi, bližina in podpora.“
Pomen podpore in povezovanja je tudi eden glavnih ciljev programa društva “Skupaj za zmanjšanje škodljivega pitja alkohola in skrb za urejanje družin, ki ga podpira Ministrstvo za zdravje.
Utrinek članice: Edina svetla točka prejšnji teden je bila delavnica na FSD. Ko smo prišli pred učilnico, se nas je nabralo večje število. Vstopili smo, se posedli in sledila je predstavitev. Moram priznat, da sem se počutila tako živo. Nekaj novega, nekaj drugačnega. Požirala sem besede govornikov in res sem uživala. Sledil je še Markov utrinek. To me je še bolj zadelo v srce. Iskrena izpoved otroka v stiski. Nikoli nisem bila sposobna pomislit, kaj sta doživljala najina otroka, medtem ko sva midva tonila v bolezen. Do sedaj sem slišala veliko izkušenj. Vendar so to izkušnje zdravljencev ali svojcev. To je prvič, da sem začutila vso težo trpljenja in osamljenosti otroka, ki živi v taki družini. Potem je sledila delavnica. S študentko sva se predstavili in skupaj sedli. Pogovarjali sva se o izkušnjah in platno je bilo vedno bolj polno. Čas je minil kot bi mignil. Obe sva bili zadovoljni. Poslovili sva se. Dobila sem novo pomembno izkušnjo, ki je vsaj meni
pomembno spremenila pogled na čas, kaj se je dogajalo med boleznijo z najinima otrokoma. Vsekakor bom sedaj drugače pozorna na pogovore z njima.




