66. Pohod – Pot ob žici in tek trojk
Dan zmage v Evropi je dan, ki se ga praznuje v spomin, ko so zavezniki v drugi svetovni vojni uradno sprejeli brezpogojno predajo Nacistične Nemčije 8. maja 1945.
Že 66. leto, se v spomin na oblegano Ljubljano, množica ljudi poda na Pohod – Pot ob žici in Tek trojk. Tudi naši člani so se podali na pohod (na 12 km in 35 km), nekateri so tekli trojke. Vsem pohodnikom in tekačem čestitamo tudi mi. Posebej pa čestitke vsem našim članom, udeležencem pohoda, predvsem za odločitev, vztrajnost in sprejetje izziva. Prepričani smo, da je to pomemben del okrevanja.
Delimo utrinke članov:
“Moram priznat, da sem bil že dan/dva pred pohodom kar malo nervozen. Kot bi imel tremo. V ozadju zavesti me je grizla misel: “ali bom zmogel?” Točno ob uri smo se zbrali na Dolgem mostu in tudi “moja trema oz. zaskrbljenost” je minila. In kaj je bilo najbolje? Kaj mi bo ostalo v trajnem spominu? Energija kolegov iz skupine. Toliko pozitivne energije na kupu. Celotno pot veseli, nasmejani. Verjetno bi imel težave ali bi prišel do konca če ne bil v družbi, kjer smo se dejansko … konec koncev verjetno tudi nehote, spontano, … podpirali, spodbujali. Niti za trenutek ni nihče pomisli, da ne bi uspel priti cel krog. Čeprav so na koncu že bolele noge, pekli podplati. Še na zadnjem kilometru ni nihče izgubil volje, energije, obupaval. Ne, celo obratno. Delali smo že plane za naslednje leto, kje bomo štartali, kar še rabimo, da bomo še bolje povezani, prepoznavni, katero smer bomo šli. (član)“
“Zdaj na pohodu moram reči, da mi je bilo res toplo pri srcu, ko so mojega atija tako lepo sprejeli. Pravzaprav nisem kaj preveč razmišljala o tem kako bo njemu, kako bo sprejet in ali se bo dobro počutil. Samo zaupala sem. Ko sva prišla na zbirno točko je bil občutek tak, kot da sva oba prišla med »svoje«. Nisem sploh pomislila, da ati ne pozna vseh. Komaj sem se spomnila, da ga predstavim ostalim. Sprejeli so ga, kot da bi se že dolgo poznali in tudi on mislim, da se je dobro počutil. Zanj je bil to res velik dogodek, zame pa še večji. Prvič sem šla nekam s svojim atijem in sem bila na to ponosna. Na sploh sem ponosna nanj, saj je pot prehodil brez kančka nejevolje. Kljub bolečinam v nogah na koncu, sva oba srečno prišla v cilj. Hodili smo točno sedem ur, če odštejemo postanke in prehodili 32,5 km. Bravo mi! Tudi B. je pozitivno presenetil, izpolnil je svojo dolžnost in nas vse zbral na štartu. Dokler se ni prepričal, da smo res vsi, nismo začeli. Res lepo od njega. (članica)“
