Mednarodni teden otrok alkoholikov – Izpoved otroka alkoholika
Ob Mednarodnem tednu otrok alkoholikov, ki poteka od 12.2. – 18.2.2023, objavljamo izpoved Marka, sina naši dveh članov, ki se urejata v tretji fazi zdravljenja alkoholizma.
“Za teden otrok alkoholikov še nikoli prej nisem vedel. Vse dokler mi seveda ni povedala moja mami. Takoj sem se spomnil na atija, ki je alkoholik. In rad bi povedal zgodbo, kako sem atijevo pijančevanje doživljal.
Ati je pogosto (tudi, ko smo se preselili) po službi prihajal domov pijan. To mi ni bilo všeč. Iskreno, njegovo pijančevanje sem preklinjal. Zelo hudo mi je bilo tudi ob trenutkih, ko je mami atiju grozila z ločitvijo. Še zdaj me oblivata strah in groza, ko le pomislim na to. Mami je neprestano vpila, ati se je majal ter se ji grdo posmehoval, sestri sta delali scene, jaz pa sem bil gor v sobi, sam, žalosten , jezen, prestrašen. V glavnem, nisem se počutil dobro. Tudi, kadar smo šli na morje, vsakič je bila ista »klinčeva« zgodba. Vsakič smo šli za deset dni. Devet dni je bil mir, ta deseti dan pa je bil porazen.
V šoli mi sploh ni bilo prijetno. Nekateri fantje iz razreda so me žalili, zafrkavali glede mojega atija in njegove napake. Tega pa nisem upal povedati. Mami je to ugotovila pozneje, ko je iz mene vlekla besede in skromne povedi. Nato so starši v šoli »zaropotali« in bil je mir.
Čeprav so se nehali delati norca iz mojega atija, vseeno nisem bil povsem zadovoljen. Vsakič, ko sva končala neko delo, je moral spiti eno pivo. Še isti dan pa je še pri kosilu spil dve. Na kratko rečeno, s pivom se je »tankal« skoraj vsak dan. Vsakič, ko pa sem ga vprašal, zakaj pije pivo in ne recimo vode, mi je odgovoril, da zato, ker je neumen. Kar zabrusiti sem mu mislil, naj bo pameten in naj preneha piti te svinjarije, ampak sem se ga preveč bal.
Čez približno kaki dve leti, ko sem bil v petem razredu , pa se mi je nekam čudno zdelo; ati in mami, vsako sredo ob isti uri kreneta na pot v Ljubljano! Ko sem opazil, da se ati ni več »pipnil« katerekoli alkoholne pijače, sem vprašal, kam za vraga onadva hodita. Nekaj časa sta govorila, da v trgovino, ko pa sem bil malce bolj zrel, pa sta mi priznala, kam hodita. Na terapevtska srečanja. To so srečanja na katerih se odvajaš od alkohola.
Od tistega trenutka naprej sem zelo ponosen na atija. In zdaj, ko se ati izogiba alkoholu, se mi tudi bolj zdi, da smo vsi kot družina bolj povezani, da se več družimo in smo več časa skupaj. » Svaka mu čast«! Zdaj je moj ati tak, kot sem si želel. Tudi mami je bolj pomirjena in se z atijem veliko, veliko bolje razumeta, veliko bolj držita skupaj kot partnerja in se imata veliko bolj rada, kot se spodobi. Z društvom Abstinent smo šli tudi večkrat skupaj na pohode in srečanja. Tudi meni je všeč tam, ker so ljudje tam prijazni.
Iskreno si želim in upam, da bi se ljudje s takšnimi problemi, kot jih je imel moj ati, odločili za takšen korak, ker bi bilo s tem posledično manj prestrašenih, žalostnih otrok, družine pa bi bile bolj srečne.
Mark“
