Potepanje po slovenski obali
Zadnjo nedeljo v marcu, sončno nedeljo, smo izkoristili za izlet na obalo. Lepo vreme, dobra volja in želja po druženju so dan naredili prečudovit! Naša člana Robi in Metka, sta v utrinke strnila nedeljsko potepanje. Ob branju, se boste zlahka vživeli v ta prijeten dan. Vabljeni na “sprehod” z nami.
“Po dolgi prepovedi druženja, smo se z velikim navdušenjem dogovorili, da gremo v nedeljo, 27.3.2022, na pohod po naši prečudoviti obali.
Tisti najbolj vneti smo prispeli na dogovorjeno mesto že kar dosti pred dogovorjeno uro, in smo zato izkoristili odlično priliko za spoznavanje članov, s katerimi se še nismo srečevali. Vsi zbrani smo se družno odpeljali do parkirišča nad Belvederom, kjer smo z zmernim korakom pričeli pot po mehki, barviti pokrajini, skozi cvetoče travnike. Zaradi dolgotrajnega zimskega spanja so se nekatere nogice odločile skrajšati pot in jo mahnile po svoje.
V objemu mogočnih dreves, ki so nas sprejela v svoj nežni objem in nas za trenutke zaščitila pred bleščečim soncem smo zavili na varovano pot po robu Strunjanskega klifa in neizmerno uživali v prečudovitih pogledih na mirno morje, ki se razteza v neskončnost.
Med potjo smo najbolj radovedni izvedeli še kaj novega z informacijskih tabel postavljenih ob razgibani poti. Z našim veselim čebljanjem smo preglasili celo tam živeče ptice, ki so nas radovedno opazovale le od daleč.
Pot nas je pripeljala nad biser naše obale, Mesečev zaliv. Na robu čudovitega klifa, ki mu ni enakega, stoji beli križ, ki so ga prebivalci postavili v zahvalo za čudež, ki je v davnih časih obvaroval mornarje.
Ljudsko izročilo pripoveduje, da se je na dan Marijinega vnebovzetja nad Tržaškim zalivom razbesnelo hudo neurje. Ladje bi potonile, a na vrhu klifa se je prikazala Marija in pomirila razbesnelo naravo. Še danes lahko vrh klifa vidimo njene stopinje in sledi njenih solza.
Z vrha se pogled razprostira do čudovite obale Mesečevega zaliva, pa vse tja do Tržaškega zaliva, za tiste z najbolj izostrenim vidom celo do Triglava. Nekatere domišljija ponese v stare čase, spet druge pa v neskončnost modrine in notranji mir.
Nevidna tančica dobre energije, ki nas je sprejela v svoj objem, nam je dala poleta in vetra v naša jadra za pot navzdol, med razgibanimi nasadi oljk, do Strunjanskih solin, v svet zatišja, drobnih čapelj in zanimivih rastlin, ki so se uspele prilagoditi skrajnim solinskim razmeram.
Med kanalčki z mehkim korakom prečkamo soline in se v enem delu pridružimo Poreški progi prijateljstva, oziroma bolj znani kot Parenzana, kjer je nekoč potekala ozkotirna železnica, ki je povezovala zajedja z obmorskimi kraji. Sprehodimo se skozi enega od kamnitih tunelov, da se malce ohladimo ter osvežimo. Levo nad tunelom, kamor nas vodi naša pot, nas v svoje naročje premami živo zelena jasa posuta z drobnimi cvetovi ter obdana z nizkim drevjem, kjer si vsak najde svoj kotiček za počitek in lajšanje nahrbtnika za kakšno dobroto ali dve.
Prijetno omamljene od sonca, cvetočih dreves in vseh današnjih lepot, ujete v drobne pogovore, nas z veselim laježem priganja Neli, da smo dovolj počivali.
Iz zasanjanosti nad radoživo in spokojno naravo, se počasi prebujamo v moderni svet prometa po vedno bolj prometni poti ob cesti, da se lahko vrnemo do svojih jeklenih konjičkov, ki nas popeljejo nazaj v naš vsak dan, obogatene z mirom v duši , vso lepoto in bogato preživetim dnevom v dobri družbi.
In seveda z upanjem v srcu, da se kmalu znova snidemo.”
Robi in Metka
