Razmišljanje hčerke alkoholika o akciji 40 dni brez alkohola
“Zame je akcija »40 dni brez alkohola« pomembna, saj vem, da zagotavlja večjo ozaveščenost drugih o področju odvisnosti od alkohola in beseda o nas, otrocih alkoholikov, se tudi tako širi v javnost in ne ostajamo več toliko v ozadju in samoti. Hvaležna sem za to, da se je odprla tema tudi o tem.
V preteklosti sem bila leta in leta spregledana, tako s strani svojih staršev, kot pedagoških delavcev, svetovalnih delavk, družinskih prijateljev, sošolcev, prijateljev itn. Težko sem bila opazna tudi zato, ker sem se trudila biti karseda netežavna in vestna. Odvisnost od alkohola v naši družini pa je bila tudi skrivnost, ki je drugi ne smejo razkriti, ker bi bilo to sramotno.
Ko sem bila še majhna deklica, se nisem niti zavedala, da gre za odvisnost, ampak sem bila prepričana, da tako živijo tudi druge družine ter da je to običajno. Pa vendar sem doživljala stiske. V najstniških letih so se mi stiske povečale in zdelo se mi, da imam samo jaz »čudno« družino, da sem jaz »čudna« pa me je bilo sram govoriti o tem z drugimi. V srednješolskem obdobju sem zaznala, da gre za neko škodljivo odstopanje, pa še nisem vedela natančno, za kaj gre. Vedela sem, da se težko učim, in da me je pretresla razveza staršev ter sem ostala doma z zelo bolno mamo in več let mlajšo sestro. Brez vednosti staršev sem si poiskala pomoč pri srednješolski svetovalni delavki. V času študija, ko so se moje stiske poglabljale do daljših obdobij tesnob, sem si poiskala pomoč pri psihoterapevtu in vključila sem se v terapevtsko skupino. Tako sem v terapevtskem procesu, enkrat pogosteje, drugič redkeje, od svojega 17. leta starosti. Hvalabogu, da sem imela moč, da si poiščem pomoč, in da sem vztrajala, drugače je vprašanje, kje in kako bi končala!
Danes sem neizmerno hvaležna, da je v moje življenje prišlo po naključju (ali pa tudi ne,) in po dolgotrajnem prigovarjanju, tudi do odločitve moje mame, da si po mnogih letih privošči večjo kvaliteto življenja. Po večletni abstinenci se ji je zgodil recidiv in obrnila se je po pomoč na Društvo ABSTINENT. Tako sva se vključili v »srečanja za urejanje« v Društvu ABSTINENT. Kako sem bila po prvem pogovoru s terapevtko društva srečna, da me koooončno nekdo razume po mnogih letih!
Po dveh letih druženja z drugimi člani Abstinent-a in njihovimi otroci, s čudovito terapevtko in mentorico naše skupine in z drugimi strokovnjaki na tem področju sem pridobila mnogo znanj, vedenj in uvidov. Napredovala sem tudi jaz. Slišala sem podobne zgodbe, ki mi dajo občutek sočutja in povezanosti z drugimi, bila sem slišana, razumljena in spodbujana. Po mnogih letih globokih stisk mi je odleglo na tem področju in veliko mirneje živim. Seveda, pa se še občasno prikrade strah, da bi se mami zopet zgodil recidiv…. Karseda uživam v večji sproščenosti in v boljših odnosih med družinskimi člani. Z očetom pa nimam stika. Tudi on je odvisnik in trenutno nepopravljiv odnos med nama je škodljiv zame. Zdaj bolje vem, kako poskrbeti zase in se umakniti iz zame škodljivih odnosov in situacij. Moje življenje teče naprej z veliko bolj radostnimi in sproščenimi koraki!” članica Petra
